Od wildduck
|
Sama se budiš. Ni ob tebi več dlani, ki skoz noči te je budila. Ti pa si verjela. Kot že tolikokrat si dala del svojega srca.
Zdaj pa več ne veš, ali sploh še smeš verjeti v sanje svoje. In sovražiš svoje zdaj telo. Mar je res le to, kar si je želel? Samo to? Ko pa govoril je tako lepo. O pomladi in ljubezni, in o tisti sreči, ki ti jo bo dal. In ti si kar verjela. kot že tolikokrat sprejela, njegove želje v svoj svet. Ob tem pa pozabila da spet si sebe zatajila. Zdaj niti solz več ni. Že zdavnaj si umrla ti, ki hotela si ljubiti. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |