Koraki pomladi na promenadi
pojejo pesem tiho v polmrak.
Glasba neskladja prši iz ozadja,
modrikasto sonce se staplja v oblak,
poljublja čelo blede neveste.

Betonske fontane bele nirvane
rišejo simbole nesmisla na svet.
Človeška zavest je lastna bolest,
kamen v prsih usmerja pogled
skozi vabeča vrata odprtih grobov.

Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev)

---