Koliko stoletij že sedi na robu prepada,
pod vrbo žalujko,
kjer globoko spodaj teče hladen potok.

Koliko stoletij plete prosojno tkivo,
z intuicijo golih prstov,
dekle bledoličnega nasmeha.

Kolikokrat bo še vzdignila glavo
s slutnjo, da zagleda
visoko letečega Orla.

Koliko sivih ni-ti v tkivu,
da spozna,
da so tudi drugačni od-ti-si.

Komentiraj pesem na forumu.
(5 komentarjev)

---