Jesensko listje v katedrali,
pajčevina spi v zvonovih,
v bronu kot mraz tih zrcali
obraz razbrazdane poteze,
v hladu šelestijo breze.

Težke kapljice sivine
v ledenih linijah oblakov;
krik ne vzdrami več tišine,
ki mrtva drevored zagrinja,
v megli časa pot izginja.

Pod kopiti modrih konjev
kot veter dviga se večer;
v soju zledenelih vonjev
stoji ženska gola, bleda,
v dlaneh skritega pogleda.

Saj meso je le obleka;
olupek, ki popolnost skriva
in krvi deroče reka,
nosi v sebi grenke čute;
sence štejejo minute.

Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev)

---