Od Yggradsil
|
Jesensko listje v katedrali, pajčevina spi v zvonovih, v bronu kot mraz tih zrcali obraz razbrazdane poteze, v hladu šelestijo breze.
Težke kapljice sivine v ledenih linijah oblakov; krik ne vzdrami več tišine, ki mrtva drevored zagrinja, v megli časa pot izginja. Pod kopiti modrih konjev kot veter dviga se večer; v soju zledenelih vonjev stoji ženska gola, bleda, v dlaneh skritega pogleda. Saj meso je le obleka; olupek, ki popolnost skriva in krvi deroče reka, nosi v sebi grenke čute; sence štejejo minute. Komentiraj pesem na forumu. (2 komentarjev) |