Kot pajčolan razgrneš dlan,
da z nežnim stiskom zadušila
bi srce, ki je prepolno sanj
lebdelo nad vrhovi streh,
sanjavo v jutranjih poteh.

Oblakov težkih siva mrena
briše večni svet idej,
hrepenenja bridkega koprena
srce kot strehe hiš ovije,
pa saj še bije, saj še bije...

Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev)

---