Od mathea
|
Odprla sva steklenico parfuma razlil se je vonj skozi lase veter ga češe in boža oblake boža vrhove dreves drami ptice
seda na usahla lica starčkov ki se na klopci sredi parka držijo za roke odprla sva steklenico parfuma in se polila z oljem rož drseče kapljice balzamirajo željno telo vonj v ekstazi puhti in se zavija v rjuhe zidovi so mehki vodnjak ima moč in ceste so razigrane razbila sva steklenico parfuma zdaj mrtvec leži na tleh stopava po tekočini ko loviva še zadnje metulje v izgubljenih poljubih opijanjena prevelike strasti padava si v naročje in se utapljava v luži ki premočno diši Komentiraj pesem na forumu. (3 komentarjev)
|