Od mathea
|
V hladnem jesenskem jutru S privihanim ovratnikom Drsela je skozi meglo Kot privid
Toplina njenega telesa je sevala Kot žarek vročičnega plamena A ugašala jo je hladna sapa Tako nepričakovano Zavijajoča iz juga Le modri plamen zagorel je še Sem ter tja Kot spomin na oba
Zdaj zavita v praznino Njune notranjosti Lebdi brez teže Še vidi dva Vendar obraz le težko prepozna
Meglica Ali sivina spomina, ki peša? Zakaj kljub breztežnosti Temni plašč tako k tlom jo priveša ? Vse težji je korak V pljučih vlažna gmota. Naju je megla dohitela Ali sva v megli vezi odpela? Zakaj tako glasno odmeva samota ? Sva še dva ? Ali moj glas le sam sebi še šepeta ? Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |