Ob slovesu te nisem spustila iz rok,
kot da čutila bi, da nikdar ne boš moj več,
za tabo ostal je stok.
Bolečina, ki preveva srce,
spomin, ki na koške trga me,
sta spremljevalca zdaj zvesta,
kjer prej bil si ti, ostala je luknja,
globoka in tesna. V temi noči,
v svetlobi dneva,
rinem dalje svoj voz,
ki kot jaz ne pozna več lepote,
ne sonca, ne cvetočih teh rož. In tako se trudim z nepremično stvarjo,
da bi jo spravila v tek,
kot Sizif, le da stagniram
na življenjskih poteh. Komentiraj pesem na forumu.
(5 komentarjev) |
