Zelena vila rahlo stopa pod oboki,
ki davno tega jih prerasel je bršljan.
V parku kjer kostanji rastejo visoki,
naslonim lice na nagrobni kamen
in v tihoti čakam tajnih znamenj.

Bleda senca iz načetega spomina;
srebrni seraf nad menoj se sklanja.
Srce pa tiho kakor nežna violina
se smehlja in mehko stresa iz dlani
še zadnja zrna zemeljske prsti.

Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev)

---