hov, hov, hov kuža gre domov
ja, ja domov, domov
doma pa rompompom
kaj pa zdaj hov, hov, hov

v...

solzica
solza
z oblaka in z duše
nihče ni dovolj Velik
da bi polovil vse

Na tvoje ponosne
prsi junaštva
sodobnost nanaša rjo.

Marionete trenutkov
ujete v konice tvojih las.

V kapljah drsijo
po šipi na oknu.

Na glavi nosim roga dva,
na daleč vsakdo me spozna,
če pa kdo preplaši me,
hitro v gozdu skrijem se.

Na mojim bezglasnim rukama
kao dvije sretne zvijezde
spavaju tvoje oci,
sute u mekoci dlanova,

Dolgo v srcu sem nosila
težko breme spomina
premišljevala
kako bi se spodobno poslovila
draga prijatelja
Drago in Elvira Beri dalje...

Stopiti iz avtobusa
pogledati v razpokano fasado ljubljanske drame
čutiti destilacijo zmenka z Nietzschejem
v imenu rože...