Bil je tam, sedeč. Na rdečem listu ranjene jeseni.
V dežju. Temi. Je skromno čakal na odpad.
Da bi poletel. Odkril njen pogled. Tlakoval pot.
Koraku njenega nasmeha. Kjer bi hodil. Z njo.  

Na rdečini je vse črno-belo. Ne vidi barv. Ne senc.
Spira jih strup sika. Njenega ne-diha. Ni me. Ni te.
Riše oboke. Nanje obeša grozdje. Čaka zor. Zorenje.
V odprte zvezde toči svoje vino. A pijan ostaja sam.

Hoče pasti. Se osvoboditi. Priznati jesen. Jesen nje.
A boji se dna. Boji se vetra. Neslutečega podzemlja.
Kanalizacijskega smradu. Podgan. Ki bi ga lačne jedle.

Nikoli ne bo pot. Do njenih nasmehov. Bil bo odpad. Je.
Trohneč. Kot mrtvo tkivo z utripom srca. In to ga boli.
Ker živi mrtvo. Vase. Zaradi nje. Ki ga nikakor ne rodi.

Komentiraj pesem na forumu.
(6 komentarjev)

---