Kaj mar mi lendavskih goric in vina, ki še srce opija, kaj mar mi prekmurskih je ravnic, bogastva polnih polj v jeseni, kaj mar mi jutranjih meglic, klepeta štrka v jati zapozneli ?
Kaj mar mi prijaznih je ljudi, lepote blage njih besede, kaj mar mi težkih je skrbi, če na srcu bodo ostarele, kaj mar mi vodni je izvir moči, čeprav blaži mi sad pregrehe? Kaj mar mi je za barv žarenje, ki drevesno listje ga ponuja, kaj mar mi za prazno hrepenenje v mladem gozdu osamelega drevesa; kaj mar mi je zvonov zvonenje in vabila njih k molitvi tihi, če nje ni tu, kjer upal sem da bo, da za hip bi duša se ob njej spočila in mi srce s pogledom razvedrila, da z ustnic mi nasmeh izvabi, ko z očmi klesal podobo bi v spomin na angela s teh krajev – Nabi. Komentiraj pesem na forumu. (2 komentarjev) |