Živimo na zemlji
sonce nas greje
čas nam odmerja
pretok lastne krvi.
Ostajajo duše
dobre ...

Ko že pozabil sem,
kako roka črko zavije,
prišla si ti
s spominom
na poeta dni.

Ko že pre...

Vselil se je v milijonsko mesto.
V Nebotičnik, da bi se lahko dotaknil neba.
A bila je zabloda ta.
Ni se dotikal neba, le skozi stek...

Brez zahtevnosti.
Hočem se ujeti
v tvoj minimalizem.
Tam ustvarjati zmedo.

...

Človek vidi mavrico,
ji šepne na uho, da je lepa.
Spoštuje vse zakone naravne slepote
in vendar se počuti velikega.
Sonce pos...

S telesa spiram tvoje dotike,
trebim plevel obetajočih misli,
da uničim muhaste ljubezni brstike,
a ne preneha spomin s...

Težki, kovinski vonj.
In pridih usodnosti.
Tako bi lahko opisala trenutek,
ko sva ležali v travi,
brez d...

Luna povej,
kje hodi?
Zakaj ga še ni,
kje zdaj blodi,
je mar že v drugem,
zdaj objemu?
Je v njen...

Zavajam zavedno,
predomišljam domišljijo,
utapljam Utopijo.

Vse bi dal
za tvoj dotik,
topel in blag.

Bil bi tvoja sled,
tvoja senca.
Ostal bi ob tebi.