Napisal/a BigGreenCleanMachine, v sreda, 09. nov. 05 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Ko korenine prerastejo še tisto zadnjo kost, ki je bila zkokopana. In ko gozd preraste še tisiti zadnji, mali košček puščave na svetu...
se zbudim. V deževno toplo zimsko jutro. Za meter in pol snega bi prodal avto. Za minus deset in volnene nogavice bi podaril razum vsakomur ki ga vzame. In dež se vedno pada in oblaki se igrajo, kakor v dolgih spomladanskih popoldnevih. vedno manj jih je in sonce posije. Zime ni in ni in še vedno jo čakam. Sanke so že zdavnaj srohnele v kleti. A zime ni in jaz čakam na naslednje, mrzle, sanje o beli pušavi.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|