Napisal/a BigGreenCleanMachine, v sreda, 09. nov. 05

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Z vsako svojo mislijo,
se potopim v pozabo...
in tam ni več večara,
in tam ni več jutra,
v katera bi človek brezbrižno zijal.

z vsako svojo mislijo,
zajamem manj zraka...
s katerim sem sijal,
s katerim sem navdajal,
upe vsega svojega poznanstva.

Izgubljam se v času
vreden sem le svojih besed
in njih se bojim
bojim se jih bolj
bolj kot samega sebe

Večnost naj se obrača v večnost
in jaz ostajam isti
vedno isti brez obraza,
brez posredovanih čustev
naj ostanem tak kot sem...

Z leti naj se dviga glas
naj razširi svoja pluča
naj napolne zrak z svojim krikom,
ki odmeval bo zamolklo
od zida do zida do konca vednosti.

Vsaj naj se ve, da šum,
ki sem ga povzročil pred leti,
še vedno tava, tava po zraku,
čeprav že neslišen,
še vedno tava v zraku.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)