Napisal/a BigGreenCleanMachine, v sreda, 09. nov. 05

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Zrak, ki ga je že vsa ta leta postavljal na rob
sedaj nikakor noče v njegova pluća
zameglijo se mu misli in pade...

Odtoči, ko brezbrižno leži na hladnih tleh
Se zave in se nasmehne
še ni konec, še naprej bo bolelo...

Vredno ni začetka, vredno ni življenja,
za tak konec si mislim,
a ko opisuje svoje otroštvo, me je strah...

Vsi smo smo bili enako mladi, enako lepi,
vseh nas ni bilo strah, smrti in bolečin,
prepričani v večno zdravje in življenje.

Nemasto njega bi ležal, vendar pravi da je preležal že dovolj,
namesto nega bi trpel, vendar reče da je trpel že bolj,
namesto njega bi umrl, in izdahne predno odgovori.

V prazen kot prenekateri dan pred tem vžem mu rožo,
v zadnje počivališče, v zadnje kraljestvo,
in vem, da ga ne srečam več...

Moj jaz ne bo prepotoval zadosti ograd,
da bi živel z večnimi, kot je on,
mogoče s časom, moje drugo telo bo...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)