Tam stojiš z mrkim čelom, Gledaš me tako grdo. Ne moreš verjeti izrečenim besedam, Sprašuješ me kaj, zakaj, kako? A moj odgovor ti ne zaleže. Ustvariš si blodnjak temnih misli,
Iz tvojih ust začnejo leteti grde besede. Začneš me obtoževati, Da v meni ničesar čistega ni. Želiš me z besedami raniti, In jaz tam stojim. Gledam v prazno in ti ne odgovorim. Še zmeraj poskušaš zmajati mi tla pod nogami In jaz se delam hladno, Se pretvarjam, da me ne boli. Povzdigneš glas in odženeš ptice iz bližnjih dreves, Kako lahko tako miren človek skriva v sebi takšen bes? In gledam te in gledam, Vidim kako tvoja solza po licu se spusti. Vidim kako ranjeno je tvoje srce, In spoznala sem, da to kar hočem nisi ti. Poklekneš na kolena, Tokrat jaz stojim nad teboj, Vidim kako izgubljaš kontrolo nad vsem. To mene odganja stran. Obtožuješ me, Da jaz sem kriva za tvojo bedo, Da jaz sem kriva za zlom tvoje duše, Tako zelo me boli, Spoznala sem da princa na belem konju ni. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev)
|