Dolga belina,
kot polje v Prekmurju
poprečno zorano.

Na belem črnina,
kot glavnik skozi lase,
kot vojska v pozoru.

Črne češnje na veji,
kot roka jih trga
nabiralca pogled.

Pritiski, udarci,
močnejši ko so,
bolj se jih svet veseli,

včasih razbijejo
spone vsakdanje
in silijo usta v smeh,

včasih pijano zazibajo
srce v melanholijo
in dušo v lepoto omame.

In Mojmir, s češnjami
udrihajoč po vojakih,
niti pijan ni, no,
čeprav ima rosno oko.

Komentiraj pesem na forumu.
(18 komentarjev)

---