| Napisal/a emily, v sobota, 19. nov. 05 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Bolestno se s kremplji oprijemam zadnjih kapelj obstoja. Sprana, pozbaljena in obupno prazna tavam po vseh zametkih novih vesolji.
Drogiram se z instant čustvi. Afekti. Tudi bes je afektično čustvo. Ko jim param želodce in jem njihovo meso vsaj za trenutek postanem eno sama s sabo.
Ljubezen je tista, ki traja v neskončnost. Ne traja zaradi koga ali česa ali do koga ali česa. Samo traja.
Zvezde so vse čas tihe. Mirne. V rumenem listju iščem črke, simbole ali vsaj delne namige za smer.
Vedno novi severi in jugi, neskončno število sončnih vzhodov in zahodov me zavaja, da se še bolj poglabljam v labirinte osladnosti.
Pulz mi raste v neskončnost, ko se umiranje umiri in pride doza sreče se mi vedno znova zazdi, da sem na cilju.
Prepustim se trenutuku in napišem par besed. Potem se seusujem v prah nemelodičnih simfonij in neestetskih ostantkov industrijskih slik.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
