Napisal/a emily, v sobota, 19. nov. 05 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Bolestno se s kremplji oprijemam zadnjih kapelj obstoja. Sprana, pozbaljena in obupno prazna tavam po vseh zametkih novih vesolji.
Drogiram se z instant čustvi. Afekti. Tudi bes je afektično čustvo. Ko jim param želodce in jem njihovo meso vsaj za trenutek postanem eno sama s sabo. Ljubezen je tista, ki traja v neskončnost. Ne traja zaradi koga ali česa ali do koga ali česa. Samo traja. Zvezde so vse čas tihe. Mirne. V rumenem listju iščem črke, simbole ali vsaj delne namige za smer. Vedno novi severi in jugi, neskončno število sončnih vzhodov in zahodov me zavaja, da se še bolj poglabljam v labirinte osladnosti. Pulz mi raste v neskončnost, ko se umiranje umiri in pride doza sreče se mi vedno znova zazdi, da sem na cilju. Prepustim se trenutuku in napišem par besed. Potem se seusujem v prah nemelodičnih simfonij in neestetskih ostantkov industrijskih slik.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|