| Napisal/a marjetica, v sreda, 23. nov. 05 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Po vseh udih žalost me preveva,
spanje mi veleva,
a jaz ne morem spati,
želim si pesmi brati,
ki pišejo o žalosti
in dajejo občutek, da nisi sam.
Nočem biti sama v tem svetu,
polnem laži in prevar,
kjer nikomur za drugega ni mar,
vsak le svojo pot hodi
in vseeno mu je, če kdo blodi.
Včasih pa kdo vpraša za pot,
odgovori se nanj usujejo,
kot bi se utrgal oblak, dežujejo.
A to mu nič ne pomaga,
še bolj je zmeden in raje ne sprašuje več.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
