Polagaš mi kamenje v to že tako težko telo, pa tvojega odseva sploh ne vidim v ogledalu. Kažeš mi nadmoč, groziš s temi čekani, spravljaš me v obup in ustavljaš moje misli. Včasih me potisneš, da padec izgleda lažji, drugič me pobereš, da padem lahko spet znova. Zakaj me sploh še gledaš, zakaj ne odideš? Zakaj igralska kariera, ko pa Holivud je daleč?
Iskrenost tebi manjka, poštenost in pa jajca, govoriti za mojim hrbtom bil je strel odzadaj. Oprostiti več ne morem, ne oproščam teh napak, naredila si največ, tega sposoben ni vsak. Vidim, da rasti si začela tja v nebo modro, kam te nese ta slepota, kam pa greš draga? Želela bi te staro, ne to novo, grdo, včasih zame si bila res lepa, a zdaj tudi s tebe ne bodo rasle rože. Še naprej mi polagaš kamenje v telo, gledam, od kod ti prostor, a ti vztrajaš. Boli me želodec od te količine, in bolečina vdarja solze na obraz. A ti še zmeraj me bašeš, da bom le debela, polniš me z obupom, polniš me z nesrečo. Ne upam si več gledati tvojega telesa, vsaka tvoja teza je najbolj verjetna, vsak tvoj gib preveč popoln, da bi komentirala. In kaj sem sploh jaz tebi? Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |