Od marjetica
|
Zunaj sneži, na oknu se hranijo ptice, pobirajo sončnične mrvice, bela pokrajina v meni zbuja spokoj, v njej so pokopane moje sanje s teboj. V njej so pokopane moje želje, v njej ležijo moja hrepenenja, moja poželjiva hotenja, ki se bude pod taktirko drsenja bele snežinke na moji koži.
Bele snežinke padajo padajo, v večno belino se stapljajo, v brezmejni prostor me zvabijo, da se razpršim v nič in v vse in postanem ena izmed njih ter polzim po tvoji koži in te v večnost zvabim. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |