Zunaj sneži, na oknu se hranijo ptice,
pobirajo sončnične mrvice,
bela pokrajina v meni zbuja spokoj,
v njej so pokopane moje sanje s teboj.
V njej so pokopane moje želje,
v njej ležijo moja hrepenenja,
moja poželjiva hotenja,
ki se bude pod taktirko drsenja
bele snežinke na moji koži.

Bele snežinke padajo padajo,
v večno belino se stapljajo,
v brezmejni prostor me zvabijo,
da se razpršim v nič in v vse
in postanem ena izmed njih
ter polzim po tvoji koži
in te v večnost zvabim.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---