Od marjetica
|
Sedim ob oknu, snežinke se spreletavajo po nebu, radio navijem naglas, da utišam bolečino, ki se v srcu je rodila. Zrem v daljavo in na obzorju majhno piko zagledam, ki se oddaljuje vedno dalje in dalje...
Ta pika si ti, ki je v mojem življenju več ni, za njo so ostale le prazne poti, na njej pa tvoje sledi, ki so se vtisnile mi v srce in zdaj se tolažim v žalosti. Kot snežinka osamljena vrtinčim se v nebesnem prostoru, nebo je brezdanji prostor, ki me vabi, da ga raziščem in da v belini snežink se izgubim, saj že tako sem izgubljena, saj me tvoja roka več ne vodi, ni več nežnega dotika, v srcu čepi bodeča bodika. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |