Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

 
Naslovnica (izbor) arrow BERI arrow Posamezne pesmi arrow Po avtorjih arrow Razmišljanje

Razmišljanje Natisni Priporoči prijatelju
Od marjetica   

Sedim ob oknu,
snežinke se spreletavajo po nebu,
radio navijem naglas,
da utišam bolečino,
ki se v srcu je rodila.
Zrem v daljavo
in na obzorju majhno piko zagledam,
ki se oddaljuje vedno dalje in dalje...

Ta pika si ti,
ki je v mojem življenju več ni,
za njo so ostale le prazne poti,
na njej pa tvoje sledi,
ki so se vtisnile mi v srce
in zdaj se tolažim v žalosti.
Kot snežinka osamljena vrtinčim se v nebesnem prostoru,
nebo je brezdanji prostor,
ki me vabi,
da ga raziščem
in da v belini snežink se izgubim,
saj že tako sem izgubljena,
saj me tvoja roka več ne vodi,
ni več nežnega dotika,
v srcu čepi bodeča bodika.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!
 
< Prejšnja   Naslednja >




Wanna know something Joomla?
Hit the Joogpot! http://joogpot.eu

The LanternFish, alternative JoomFish support and bugfixed distribution
http://joogpot.eu/lanternfish


Zadnji komentarji

Uporabniški menu





Pozabljeno geslo

Podobne pesmi

Naključne poezije

Vse pesmi trenutnega avtorja

O portalu >> Oglaševanje >> Povezave >> Pišite nam >> Kazalo