Kako neumno.
V odsevu senc babičinih svetilk
uvidiš krošnje erotičnih dreves.
Ki se celo potijo.

Gledaš nasmejane obraze
kostanjev in
bradate javorjeve liste,
ki se v naslednjem trenutku
osipljejo v nedorečenost.

Želiš si ponovitev.
A zaostajaš.
Ostajaš v ozadju
nekih drugih nasmehov.
Tebi tujih.
Drugemu povsem domačih.
Oh, ja, kako lepo!
Se nasmeješ.

In se sprašuješ:
A sedaj že svetloba laže?
Ali si lažem spet le jaz?

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---