|
Rojen v Sežani, 18.3.1904 - umrl 27.5. 1926 v Tomaju Pesnik, pripovednik, publicist. Po otroštvu v Sežami, Pliskovici in Tomaju na Krasu je obiskoval realko v Ljubljani in študiral na Filozofski fakulteti (slavistiko, romanistiko, filozofijo). Kot dijak je s sošolci osnoval list Lepa Vida (1922), bil član literarno-dramskega krožka Ivan Cankar, objavljal je v revijah (Preporod) in se kmalu uveljavil kot osrednja osebnost uredništva levičarske revije Mladina. Izida zbirke Zlati čoln ni doživel. V prvih spisih Kosovel še dvomi o socializmu; možnost odrešitve sluti v »absolutnem človečanstvu«, ker »v najglobljem dnu človeka ni razredov niti narodov«. Pod vplivom Cankarja, Tagoreja, R. Rollanda si s časom izoblikuje socialistični nazor z izrazito humanistično-kulturnim značajem. Odnos med umetnikom in meščansko družbo razume kot spopad med idealom in surovo stvarnostjo, umetnost povezuje z objektivnimi snovmi in duhovnimi pojavi, z osebno in družbeno stvarnostjo. Razlaga jo zgodovinsko, kot plod nasprotij med starim in novim svetom. Zato Kosovel zavrača tiste, ki se umikajo v slonokoščeni stolp umetnosti, »vzvišene nad vsakdanjostjo«. Zavrača pa tudi modno socialno pesnjenje, ki vnaša v poezijo političen pragmatizem in ideološko agitacijo. V njegovih lastnih je delih opazno tudi religiozno iskanje; deloma panteistično doživljanje sveta, vizija vseobčega očiščenja človeštva v krvi in žrtvovanju. Ponekod občutje katastrofe (Tragedija na oceanu). S tem se uvršča v ekspresionizem, ki ga označuje kot izraz krize zavesti ob grozotah svetovne vojne in sluti v njem voljo po obnovi evropskega humanizma. Pesniti je začel znotraj impresionistične poetike, prešel v ekspresionizem. Opeval vzajemno premoženje kozmosa in jaza. V impresionističnih pesmih je nadaljeval izročilo moderne (Murn). Kosovel ekspresionistične pesmi preproste, včasih nelogične: krilci, krila, svarila, razodetje, ekstaza. Do izida Integralov (1967) velja za revolucionarno realistično-humanističnega pesnika, ki toži po krajih svojega otroštva, opeva lepoto in grozo kraških samot (npr. Bori), samoto in slutnjo smrti (Ekstaza smrti), vendar zaupa v prihodnost in se čuti eno z naravo. Z Integrali se predstavlja kot inovator in ustvarjalec slovenske konstruktivne poetike. Že pred to fazo je skušal dati posamezni besedi čim večji pomen in estetski učinek. Temu sledi razstavljanje besed, uporabljanje znakov, čisto onomatopoetsko in vizualno konstruiranje. Pisal je tudi pesmi klasičnih oblik s pravilnimi kiticami in rimo po zgledu ljudskih pesmi, sonete (vendar ne klasično pravilne, proletarskorevolucionarni ciklus Rdeči atom) balade, v katerih pogojuje osebno eksistenco z usodo narodov in človeške skupnosti in z razrednim bojem (Balada o Francetu Kotlarju). Uporablja impresionizem, konstruktivizem in tudi že nadrealistične metafore. (TP) (vir: LEKSIKON – SLOVENSKA KNJIŽEVNOST )
|
