Napisal/a dark wings, v petek, 02. dec. 05 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Tiho ždim v kotu mraka.. Čisto tiha, čisto sama.. Težka in trudna je moja glava.. Težka in trudna so moja ramena pod ogromno težo neznanega bremena..
To breme je tako neznosno boleče, v moje srce tako ostro bodeče.. Le kdo je kriv za to breme..? Tako nevidno, očem slepo.. Kaj je bilo, le kaj se je zgodilo, da do te skrajnosti me je privodilo..? Nekje globoko v sebi tako močno ječim.. Tako močno kričim, ihtim.. Kot prestrašen cvet vrtnice, ki se boji, da bo trpeče ovenel.. Hladen veter skozi dušo mi je zavel.. Moje srce postalo je ledeno kot kristal, trdo, hladno, sivo kot kamen, ki tisočletja na prašnih tleh sivi.. Čas se mu vleče počasi.. Tako trpi.. Tako močno po nekem daljnem veselju hrepeni, spet, kot nekoč davno, smejati se želi.. Toda ne more, ni dovolj močan.. Vedno znova se bori dan na dan, noč za nočjo, da bo vsaj za trenutek pozabil na to.. Pozabil na hudo breme, ki se ga drži, na črn mrak, ki ga tako neznansko duši.. Srce je mrtvo, pokopano v stoletni grob, potopljeno v globok spanec.. Pozabljeno od vseh, katere je nekoč ljubilo.. Zdaj jih je tudi to srce pozabilo, za zmeraj izgubilo..
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|