Rojena iz globine tišine,
tišine, polne kričanja in hrepenenja..
Ta tišina nikoli ne mine,
minevajo le stoletja mladostnega drhtenja..

Sem kot cvet v morju venečih rož,
cvet, obdan z Mesečevim sojem..
Morje ovenelih rož me vsrkava, njih vonj me reže kakor oster nož,
kakor oster nož, obdan z besnečim osjim rojem..

Zaprta sem v brezkončen vrt trnja in golih vej,
okoli sebe ne vidim diha življenja..
Sprehajam se po prazni puščobi tej,
ne zmenim se za besno zver, ki preži name,
za zver, ki upira svoje sikajoče oči naravnost vame
in je ne vidim, ker potuhnjeno se skriva v objemu listov šumenja..
Ni me strah njenega grozno zateglega rjovenja
in ne njenega lačnega diha rohnenja..

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---