Sedim v mraku..
Z velikanskimi, črnimi krili tema me je prekrila..
Me v temno, nežno svilo ovila..

Ne čutim več premrlih rok,
ne čutim več premrlih nog,
ne čutim več svojega telesa..
Siva mrena jasen pogled mi zastre,
živahna slika nekje globoko v meni počasi zamre..
Duša se mi iztrga iz sivega telesa
in potuje nekam stran..
Nekam tja, neznano kam..
Blede roke se mi na zemljo spusté,
leči k spancu počasi si želé..
Misli mi zaplavajo v globok, tih ocean..
Utapljajo se, počasi vendarle utoné
v brezkončno prazno črnino..
Nekje na dnu morja tiho obležijo..
Čez stoletja pesek jih prekrije,
nikoli več na njih svetla luč ne posije..
Oči počasi zavrtijo se nazaj in se zapró..
Pogled se utopi v mrtvo, črno temó..

Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev)

---