Z rahlim priduhom prašnate zemlje in zatohlostjo rane mladosti je ožemal življenje, da kakšna bi kaplja od njega še plodna tla našla, da vzklije dobrote namen.
Smeh pomilovanja ga je pospremil, ko hotel je pomagati drugim, kot, da bi sam sebe rinil na tron; bila pomoč je včasih nadležna, je razkrivala dejstva nevšečna, in rezala bi kot žica meso krog zapestij. Kaj dal je in kaj je pridobil, ko se je s svetlobo uklanjal, ko razdajal je sebe z namenom, ki bil ga je skril pred pogledi, ko duši je pel slavospeve in hrepenel po nekoga bližini? Čeprav o spopadih z mlini na veter in lastno vestjo ni tekla beseda, brez Sanča Panse , za Dulčinejo v večnem je boju zoper bedastvo in neštevnostjo ljudske sluznine omagal Don Kihot,v prvi osebi ednine. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |