|
Od Pegazus
|
|
Po mračnih stepah blodil sem,
Izgnan, pregnan, ostajam sam.
Čutenje, obšlo me je
narahlo kakor hladen piš,
da moje misli brane so,
čuden bil je ta okoliš.
In ko postopam zdaj, v glavi slišim melodijo,
tisto čudovito Ludvigovo Deveto simfonijo.
Že prvi takt rodi strašno harmonijo,
godala zlijejo se z grmenjem
in pihala veter preglasi
in strele oznanijo poslednji crescendo,
ko besede radosti v daljavi odmevajo...
Izpod dežnih kapelj nasmeh pobegne mi,
odleti, ter prve žarke ulovi.
Zdaj vem, česar najbolj sem se bal,
nehote, gospodar vremena sem postal.
Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)
|
