Na moje veliko veselje
vlak pelje in pelje,
skozi vse letne čase
brez postanka potuje,
mojim željam kljubuje.

Prepuščam se toku,

ki hrani spomine,
na bele planote
in črne doline.

Temno postaja,
kar ura navaja,
da osem bo kmalu.
Vsaj tako se ji zdi...
Prekleto!
Zavedam se,
da za mano je že,
tretjina poti...

Kaj smisel mojega je potovanja?
Ne vem in zaspan že postajam.
Ko vsaj glasba ne bi bila tako slaba.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---