| Napisal/a Starspawn, v četrtek, 08. dec. 05 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Izginjam, del mene je ostal nekje ozadaj,
ponovno padajoci udi se odbijejo od stekla,
mislim da ne morem gibati,
mislim, ceprav nimam glave,
ponovno se odbijem, tokrat skozi meglo,
iz daljave slisim sepetanje,
roka me vodi,
odtujuje me od mojih pozganih udov.
Prepustim se ji in ji sledim, bledim, bedim v noci,
na poti opazim da jo drzim z lastno dlanjo,
da hodim z spet mojimi nogami,
popolnoma se prepustim lucem ki lomijo postavo megle,
ce je to umetnost naj bova se midva. Robovi po katerih hodim so prijetno ozgani in malo manj prijetno hrustljavi,
skoraj kot Sonce ki sije skozi mene kakor skozi steklo,
rad bi bil ozgan, da bi bolje prebavljal vse tiste,
crve, pajke, dojencke, nasmehe tujcev in njene lase ki se ze cel teden zatikajo,
nekje pri levem usesu, nisem se oglusel,
morda vcasih gledam skozi karton,
na katerem sva vceraj spala. Ovijem se okoli cestne luci cestne luci kakor trta
stegujem roke proti razbiti steklenici,
z zavozlanimi nogami maham vetru,
dezevalo bo po razbitinah.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
