To je noč,ko srce kliče na pomoč, to lahko je noč,ko odšel bom proč, a kaj ko srce ne dovoli in žalostno poje mi...
REF1: Skozi noč,zdaj prebujam se in zrem v obroč,kje si ti, kam zdaj svoje sanje skrila si. A je res,tako zelo hudo da sanje v nič izginejo. Zdaj črni obraz brišem v dlani, je minilo leto kar odšla si vstran ti, le mrtev spomin ostal je v duši, pridi dekla in mi solze posuši. REF2: Zdaj ne morem več proč, ujet sem v svoje sanje tam kličem na pomoč, objemi me in popelji v nebo,daj da poljubim jo vsaj v slovo. Se dvignem na noge nemirno stojim, saj upam na sanje da te spet ulovim, a moje sanje se rušijo, vse življenje se že krušijo. Obstal sem v črnini popolni globini in ne vidim izhoda več v tej praznini, pozabljene poti,pozabljen ves svet, zdaj se zavedam da zgubljen sem planet. REF1: Skozi noč,zdaj prebujam se in zrem v obroč,kje si ti, kam zdaj svoje sanje skrila si. A je res tako zelo hudo, da sanje v nič izginejo. (refrena povežemo) REF2: Zdaj ne morem več proč, ujet sem v svoje sanje, tam kličem na pomoč, objemi me in popelji v nebo,daj da poljubim jo vsaj v slovo.
Iginule so vse slike, izginule kakor ti, izgubljene so vse sanje, izginule kakor vsi! *Roberto* Komentiraj pesem na forumu. (1 komentarjev) |