Zmečkana rjuha,
polna rosnih, nabreklih zenic.
Rosa njegovega pogleda.
Pada. In padam jaz.
Brez njega.

Zaslepijo odsevi bleska
vseh kapljic ... med spajanjem
prepotenega bombaža.
Sploščena blazina.
Na njej se česejo lasje.

Kodranje ravnine
naplavlja slano.
To ni več rosa.
Njegov pogled umirja bombaž,
bombaž umira.

Zlikana rjuha,
diši po čistem, umetnem.
Mehčalka uma, čustev.
Odene se vanjo.
Da dobi spet vonj.

Pod stopljenim snegom
zašelesti jesensko listje.
Pod stopljenim snegom.
Svežina in odmiranje.
Rojstvo.

Lasje skalijo v klasje.
Zadiši še vroč kruh, svež.
Ne reci mi, da ga ne bo.
Ostani tiho.
Psssst.

Vem.
Ni rojstva brez smrti.
Odmiram, da se nekoč spet rodim.
Njegova rosa je seme.
Slana pesticid.

To je gnojilo moje smrti.
In maternica vnovičnega rojstva.
Rojeva me v umiranju.
In jaz živim.

Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev)

---