| Napisal/a katjica, v nedelja, 11. dec. 05 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Po Prešernu Erato, sovražim te!
In tvoje čare,
da streš mi srce,
ubiješ misli in spomine vse.
Ubiješ misli in spomine vse,
ko točiš nadme strugo solz
in nevihtne drame,
bolehne, kričeče dame osame. Bolehne, kričeče dame osame,
iščejo koščke upa,
da mi še te odvzame,
krilate oblake bolečine in temne poljane. Krilate oblake bolečine in temne poljane,
pod mojo streho varne niso niti vile tvoje.
Zakaj ciljaš puščice ostre name?
Ubijaš me počasi, da trpim pred tabo. Ubijaš me počasi, da trpim pred tabo,
klečim v objemu verig
in zaklenjenih pasov okoli telesa.
Režejo zavesa nebes. Režejo zavesa nebes,
tvoj poljub ni več sladek kakor med.
Dotik boli zdaj in v upu, si še tu …
A v mojem srcu te nič več ni. A v mojem srcu te nič več ni,
izginili so svodi razgrajujočih ustnic,
hrepenečih plesnih gibov oči in las,
ko veter zapihal je in naenkrat… mraz. Ko veter zapihal je in naenkrat… mraz.
Pustila sem sledi razpadajočih nog na cesti,
ki razprši plodove cvetnih dni,
od tam, koder prišel si ti. Od tam, koder prišel si ti,
vrat ni, ne mostu, ne poti…
Hodim za tabo, hitim, tečem…
Kričim! Kričim!
Obrni se, obraz,
ki izginjaš!
Megla zakrije, mavrica nikdar več ne posije. Megla zakrije, mavrica nikdar več ne posije
na prag večnosti in neminljivosti.
Si slišal kruljenje volkov dna duše?
Kresov plameni ugašajo, ugaša tvoj dih. Režejo zavesa nebes.
Od tam, koder prišel si ti.
Kresov plameni ugašajo.
Ugaša tvoj dih.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
