Včasih se zasanjano zagledam v mrenasto nebo... Kdo si? Prisotnost junijskih noči, ujeta v mrmranju vetra, v valovih z obal somraka;
vsaka misel morska pena, ki bije ob obale uma, kjer razgaljena sirena poje blazni rekviem razuma. Ti metulj, ki iščeš smrt, brezčasno ničevost sveta; rajski vrt, mrtvaški prt, spanec v gomil šepetu, v sončnem siju in kometu, da predrami te iz sna, Kakor angel padli vstaneš in z dlanjo prsti zajameš, prsti, ki je le kri prelita! Kdo si? Včasih se zasanjano zagledam v mrenasto nebo... Komentiraj pesem na forumu. (2 komentarjev) |