|
I. Že od nekdaj sem mrtev.
Čas ni premica vzdolž katere potujem.
Zmerom bom živ.
Svet je nesmisel,
vsakršne logične povezave so zgolj naključje.
Vse je eter.
Vsaka misel vzburi nevidne strune
in zapiše trenutek v večnost.
Bitje srca žvižga čudovito melodijo v hladen jutranji zrak.
Pa praviš, da nimaš posluha…
...ne gre za posluh.
Duša piše pesmi. Si ti moj odsev?
Le spi sestrica, smehljaj se naprej.
Kapljice rose drsijo čez tvoje nežno telo,
dolge njive bele zamrznjene prsti se lesketajo kot kristali.
Od kod ta skrivnostni lesket?
Iz tebe prihaja svetloba.
Žarki počasi pronicajo skozi zaplate jutranjih meglic. Diham tvoje misli.
Ideje so bolj stvarne od resničnosti same.
O, da bi sanjal tvoj sen.
Bleda si sestrica, temni so tvoji lasje.
Zakaj se smehljaš?
Pa saj ti ne rabiš razloga.
Poljubil bi te na ustnice, toda bojim se, da bi postala eno.
Srce je sedež duše.
Povej sestrica, si srečna?
Sreča je v objemu, veš?
Kako ne bi. Prvi žarek posije na tvoje prozorno oko,
veke odstrejo lotusov cvet,
vonj po vanilji se zažre v pore medleče zavesti.
II. In vzšlo je!
Svetlo, rumeno kot jasminov čaj v skodelici iz porcelana.
In ti z njim.
Preveč zemeljska.
Bojiš se stati pred obličjem ideala.
"Pridi na Zemljo. Samo danes…"
Tvoja resničnost je utvara.
Opravičilo apatiji.
A vendarle te imam rad… Kapelica žari v nezemeljski svetlobi.
Drevesa utripajo izmenično v škrlatu in belini.
Zavest razpeta med Piramido in Kalvarijo
riše koncentrične kroge na steklasto površino.
Ne vidiš?
Sva središče izgubljeno v morju odsevov. Predmetnost je ničeva.
Vanilja je bolj realna od tebe same sestrica.
Ugrizni v jabolko spoznanja,
preko mesa sezi v eter.
Ti si svet in jaz s teboj.
Si sposobna empatije? Ljudje smo material.
Kazalec drsi…
…simboli, simboli.
Jabolko? Dovolj jabolk.
Pil bi tvojo kri.
Zabodi predmet v predmet,
deli dušo z menoj.
Trpela si.
Lepota sije v bolečini. "Živi za trenutke…"
…ustavil bi tok časa.
Zakaj se navidezno nepovezani elementi neke ravnine združijo v celoto?
Ujet sem v peklu lastne zavesti.
Je trenutek že minil?
Minljiva sva praviš, pa vendar večna.
Zakaj midva?
Zakaj ti z menoj?
Mar nisem samozadosten?
Bereš mi misli.
Poznaš vsako, pa naj jo še tako skrbno skrivam.
Poznaš, ceniš in zavračaš.
Zato hočem umreti s teboj. Ptice obmolknejo.
Gaja je vstala in naju opazuje. III. Drevesa šelestijo,
po nevrednih tleh nepremišljeno sipajo mavrično listje.
Razkroj…
…mati spi.
Sanja naša življenja…
…korenine prepredajo dušo,
naše zapustijo svet. Glej otroke oblakov!
In Kirona med njimi!?
Tam Helop, tam Dafnis,
pa Omir in Ankij…
Kot blodeče lučke nad močvirjem
plešejo v zenici spoznanja.
Nočem diamantnega srpa!
Utirajoč si pot med trnjem beživa
in riševa krvavo sled na baldahin brezčasja. Dvoje vrat… Zbogom, sestrica. Komentiraj pesem na forumu.
(7 komentarjev)
|
