1 Nikoli nisem rekel, da sem nekoč cvikal karte. Bilo bi preosebno. Niti tega, da sem bil lačen in kradel jabolka z vagonov. Bilo bi žaljivo in pesem bi dobila socialno noto. Velikokrat pa sem zinil : mater vam človeško, kako vas imam rad !
In so me nagnali iz gostilne, me pretepli v cerkvi, ker ne verjamem tistim, ki padajo na kolena, s sovo na glavi in v časovnih presledkih, z udarci norega malikovanja pretakajo skozme zaničevanje. Nikoli nisem rekel, da sem nekoč sanjal z odprtimi očmi in verjel v razsodnost s ščepcem prilagodljivosti, ko sem stal v jarku prislonjen na lopato in gledal pod krila dekletom. Pogostokrat pa sem siknil : Majkovski, sonce je prerezan vrat, ker se spotikamo ob življenje in nikjer ne odvržemo sidra! Nikoli nisem rekel, da se imam rad, ko kolovratim po solzavi nevzdržnosti notranje govorice in da sem nekoč luknjal karte brezpotniku. 2 Mati žalost, sleci kurba cunje! Ker sem spoznal pomen avtosugestije in pišem malo blažje se leteči pujsi kremžijo v oblakih: halo, plešasti kužek! Bi zatulil v luno ? Malo blažje, če je sploh mogoče, ko sanjaš o koruzi z zadahom poželenja! Mati žalost, dam ti fotokopijo zadnjega vzdiha mladosti, ko je sklonila glavo poslednjič v vrečko z lepilom. Original sem shranil, da ji bom pisal dolga pisma z pohujšljivo vsebino. 3 Dober dan svet in jaz. Podobnost je zgolj naključje. Nasprotje v duhu in črki. Ženska za mojih hrbtom zbegano caplja v materinstvo, cepi imena in bo na koncu ostala sama, ker rane telesa ranijo rane srca. Moški za mojim hrbtom stopa na tujo zemljo, skozi trojanske bojne vrste preskakuje ograje zlagane igre zabit v krsti junaštva. Otrok za mojih hrbtom brije norce, strelja kozle in prevrača kozolce. Topovska hrana za generale prihodnosti. Dober dan svet in jaz in Sizif, ko vlagaš napor proti strmini. 4 Moja moralna obveza je biti nemoralen. Moja intelektualna friteza pokvarjen. V duhu časa nadrealističen, v človeškem odnosu ekstremno fašističen. Lice krasijo Dalijevi brki, klišejski stavki, besede na pamet, smeh na biciklu, bla, bla... Še kdo, še kje, še kaj ? Božji udarjenci ! 5 Zapoznela reformacija samozavestnega subjekta oži misli v izlive. Črkožer maha z lepljivimi štrclji. Obraz vsakdana drvi po svinčenih ceveh. Izvenevam v norost, udarjam ob zid. Moja moralna obveza je biti amoralen. 6 Blazni ukazi v mrtvi maternici vlečejo zadrgo in ščijo na svet. Krvave dlesni smrdijo iz ust in iz njih zapoznela menstruacija med kosmatimi nogami besed s podganjo spermo plodi svet. Razparan trebuh matere zemlje so na povelje zašili s črno nitjo na operacijski mizi obljub. Ne hodim po njej iz lastne krivde. Vse se tako le dozdeva In njena kri se mi gabi. Komentiraj pesem na forumu. (25 komentarjev) |