|
1 Nikoli nisem rekel,
da sem nekoč cvikal karte.
Bilo bi preosebno.
Niti tega, da sem bil lačen
in kradel jabolka z vagonov.
Bilo bi žaljivo
in pesem bi dobila socialno noto.
Velikokrat pa sem zinil :
mater vam človeško,
kako vas imam rad !
In so me nagnali iz gostilne,
me pretepli v cerkvi,
ker ne verjamem
tistim, ki padajo na kolena,
s sovo na glavi
in v časovnih presledkih,
z udarci norega malikovanja
pretakajo skozme zaničevanje. Nikoli nisem rekel,
da sem nekoč sanjal
z odprtimi očmi
in verjel v razsodnost
s ščepcem prilagodljivosti,
ko sem stal v jarku
prislonjen na lopato
in gledal pod krila dekletom.
Pogostokrat pa sem siknil :
Majkovski, sonce je prerezan vrat,
ker se spotikamo ob življenje
in nikjer ne odvržemo sidra!
Nikoli nisem rekel, da se imam rad, ko kolovratim po solzavi nevzdržnosti
notranje govorice
in da sem nekoč
luknjal karte brezpotniku. 2 Mati žalost, sleci kurba cunje!
Ker sem spoznal pomen avtosugestije
in pišem malo blažje
se leteči pujsi kremžijo v oblakih:
halo, plešasti kužek!
Bi zatulil v luno ?
Malo blažje, če je sploh mogoče,
ko sanjaš o koruzi z zadahom poželenja!
Mati žalost, dam ti fotokopijo
zadnjega vzdiha mladosti,
ko je sklonila glavo
poslednjič v vrečko z lepilom.
Original sem shranil,
da ji bom pisal dolga pisma
z pohujšljivo vsebino. 3 Dober dan svet in jaz.
Podobnost je zgolj naključje.
Nasprotje v duhu in črki.
Ženska za mojih hrbtom
zbegano caplja v materinstvo,
cepi imena
in bo na koncu ostala sama,
ker rane telesa ranijo rane srca.
Moški za mojim hrbtom
stopa na tujo zemljo,
skozi trojanske bojne vrste
preskakuje ograje zlagane igre
zabit v krsti junaštva.
Otrok za mojih hrbtom
brije norce,
strelja kozle
in prevrača kozolce.
Topovska hrana
za generale prihodnosti.
Dober dan svet in jaz
in Sizif, ko vlagaš
napor proti strmini. 4 Moja moralna obveza
je biti nemoralen.
Moja intelektualna friteza
pokvarjen.
V duhu časa nadrealističen,
v človeškem odnosu
ekstremno fašističen.
Lice krasijo Dalijevi brki,
klišejski stavki,
besede na pamet,
smeh na biciklu,
bla, bla... Še kdo, še kje, še kaj ? Božji udarjenci ! 5 Zapoznela reformacija
samozavestnega subjekta
oži misli v izlive.
Črkožer maha z lepljivimi štrclji.
Obraz vsakdana drvi po svinčenih ceveh.
Izvenevam v norost, udarjam ob zid.
Moja moralna obveza
je biti amoralen. 6 Blazni ukazi
v mrtvi maternici
vlečejo zadrgo
in ščijo na svet.
Krvave dlesni
smrdijo iz ust
in iz njih
zapoznela menstruacija
med kosmatimi nogami besed
s podganjo spermo
plodi svet. Razparan trebuh
matere zemlje
so na povelje zašili
s črno nitjo
na operacijski mizi obljub. Ne hodim po njej
iz lastne krivde.
Vse se tako le dozdeva
In njena kri se mi gabi. Komentiraj pesem na forumu.
(25 komentarjev) |
