I. OBALA DOJK Grizljavi smeh pritika jok, ko skozi noč puhti, omamni vonj čez goli lok, hlinjene breztežnosti.
Obala dojk, brezzobi greh, naraslo plimovanje, v teku zamujenih let naplavlja mokre sanje: V nedogled pod drobnogled navihane vestalke, da izlije sladki med iz popotne malhe. OBET Peni se kot morje, ko čez rob kipi nenehno hrepenenje zamujenih noči, kjer ona bo kot struna in on napeti lok, izvabljal melodijo z dotiki vročih rok, kjer ona bo kot mesto in on pred vrati tat, čakal na nevesto in soncu rezal vrat. GREH Na hrbtu ljubezni zaboden v oči, od tam, kjer ugaša, kod le še brli ostanek večera pod trudno lučjo, kot pričo kipenja men njim in med njo se vrača in hvali svetniško krepost, čeprav sam ukazal je združiti most. DEKOLTE Kar oko je peklo, je rezbaril stas, preko lic, v slapove vranje črnih las, kjer nesramno drzen, čipkasti pogled, z mislimi objemal je skrivnostni svet in se čudil vetru, da na glas ni pel, ko z dlanjo pogleda je prek hribčkov šel. POD BALDAHINOM
Pod odejo zlati pajek skrivne niti plete. Gola stiskaš vroče želo, sen ti dojke gnete. Znoj polzi čez rob nozdrvi in pomalem peče, vanj se slivajo svetovi, kjer evnuh rezgeče. Sonce boža skoz tančico in žgečka obline, kar sinoči je plamtelo, tiho tli v spomine. ONKRAJ OGLEDALA Noč razgrinja črni plašč sen odstira veke, slike skrite v pajčolan so obliž za grehe. Kača v raju, jok devic, punčka, ki razblinja, pred teboj se bledih lic in se spet udinja. Osmi dan na sedmo noč svetlih senc objemi, ki iz sanj jih praska jok mrejo kot odmevi. II. KONJI Besede so meso postale in konji iz mesa, kar po ravnem so ubrali tja na sredo pašnika. Če vidiš čredo, ki pase se v razdalji znotraj črk in travo, ki pod njimi raste poženi misli v trk. In videl boš kako se ziblje v vetru njihov vitki vrat, kako drvijo na vse kriplje misleč: glej, konjski tat! SE ZGODI S prsti grem si skoz lase, kar jih je ostalo. Pravim, da tako ne gre, da bi jih kar pobralo. Da otrok cvetja bi postal, tale, ki me gleda s slike, skozi leta mož oglav aerodinamične oblike. Tako povedal bom gospe, ko zrla bo v pisto: obrišite mi prah z glave, vendar za ceno isto! BI GA Če imel bi odpirač, ki vas čep odmaši, brž iz glave bi pregnal misel,ki me plaši. Pravijo,da bo pošel zrak v steklenici. Le kako naj to povem travam, drevju, ptici? Oj, če bi ga res imel bi ga moral skriti. Vsak hudič bi ga hotel v bombo pretopiti! PA Pa sem mislil da bo šlo, če stopim do birtije, da se tale mračni mol v nežni dur prelije. Pa sem mislil, ko bi ne kako me k sebi vabi točajka že uvelih lic izlizanih v nasladi. V neskončnost šank je vodenel, ko drajsal sem s komolcem in čas kazalce je odštel v gostilni polni norcev. VINO Staro vino zlivava v tvoje mlade sode, opita in zakajena skruniva grobove. Zunaj vrabci čivkajo, tuli že sirena, pa me sploh ne mikajo kolena kot polena. Nisi moja babica niti njena slika, da bi jezno žugala, ker se mi ne štrika. LAZAR Devica spet rojeva sina, s vzhoda jezdeci gredo. Star je križ, starejše vino in vsi, ki zgodbo to prično. Je bil rojen, ni bil rojen? Mrtev je in ni živel? Nekdo vpije v goščavi: iz Gerase je ušel! Zdaj klasje smukam v soboto, mož s suho sem roko. Strmim, gledam in si mislim: enkrat vstal je več ne bo! III. ČUTIM Vse, se brati s polnim ničem v zmotnosti iskanja. Bajalica za preroke, ki jih svet izsanja. Vem, izpraska kri z razpela z magijo vprašanja in povrne senco sencam v zibelko spoznanja. Čutim, ko se v večnem dvomu para dan na dvoje in nekje tam v vesolju čas v svetlobo orje. Komentiraj pesem na forumu. (3 komentarjev)
|