Med grobovi vseh grobov,
stal je črni spomenik,
z vrtnicami ves obdan,
kakor čisto drugi lik.

Ko si spal sem te ujela na laži…
Z nasmeškom si objemal svojo luno,
gledal na njej zvezde
in se kopal v venerinem soncu...
Beri dalje...

Cakam dolgo jaz te ze,
a danes reces ne vede;
Nisem pozabila te
ljubim jaz se vedno te.

Cesta
ti poda
v roko
pesek
prah
in modro
nebo
bose noge
nemirne boke
...

Verjemi,
da pogrešam te,
verjemi mi,
da moje srce tvoje je,
verjemi mi,
da iščem tople tvoje te ...

Dežuje.
Dež ujame sončne žarke,
V kapljah cveti mavrica
Pisano polje tulipanov
Na nebu.

Šopek za mesto.

V trdnem objemu lenobne vdaje
v navidezno nespremenljivo usodo,
ležim v naročju obupa in grobo
zatiram sleherno možnost vstaje.

Skrivnostno kot vetra šepet
nasmeh njen ljubezni obet
zasanjano v blesk morskih trav
ponese svežine pozdrav
ob...

Obraz mi je padel na tla…
Se razbil in švignil na vse strani…
Nebo svetlo barvo preliva v čudno in temno,
za trenutek...

Sreča je rano prebujenje
vrnitev iz spanja v življenje
občudovanje jutranje zarje
ko se v življenske pore
potopi jutranje sonce...