Napisal/a Kvazimodo, v petek, 06. jan. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
1 Bela v belem ješ sneg iz dlani, lačna dotikov v ogledalu sneži.
Na strehe poljubov, na okno noči, trkajo snubci s ključi strasti. Postelja škriplje kot v snegu sani, golota v nedra snežinke lovi. Po koži spolzijo, ko več ne brli svetilka naslade - v ogledalu sneži. 2 Na obraz nariše rože, mrtve ptice preko kože in do golega jo sleče v soju zadnje sončne sveče Med rjuhe varno skrije bukve žgoče poezije, beli šal za vzdihovanje, kot obet za mokre sanje. Pa jo prime za ramena, z jutrom pade na kolena, jo popelje golo, boso, plesat na ledeno roso. Z mrzlo sapo jo ovije, preden vanjo se izlije jalov potok brez semena ne spusti je iz objema. 3 Dete skriva pod tančico, ptico in uvele prsi. Led obdaja bradavici kot koščeni prsti. Včasih mrzli sever brije redke bele dlake, žarek sreče kdaj posije med njene korake. In nastavi vlažno runo krepkemu snežaku. Svoje bele hladne kepe vrlemu junaku. Glasno stoka, hladna dama, v noči poželenja. Tam kjer v krčih sta zaspala je še vroča zemlja. 4 Prsti gnetejo obline, veter poje pesem zime, odzvanja tiho v ušesu, se razliva po telesu. Vzameš bele rokavice, božaš prsi, bedra, lice, z dotiki neme govorice, krmiš svoje lačne ptice. Gola blodiš med zameti, kjer vzdihljaji so ujeti v večni led in mrzlo svilo, obsijano z mesečino. Dlan polzi čez suhe veje, vse, kar krošnja jih prešteje, nežno, malone boječe, lomiš z njih ledene sveče.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|