|
Od Daimon
|
|
Med razbitinami tisočerih ogledal...
niti neba ni, ne sonca, niti zemlje.
Samo ta samota, vse sama osama(omama),
samost med razkropljenimi jazi-
mali edini svet in hkrati vsa vesolja,
brez vsakršnih zvezd, kajti sem utrinek,
ki samega sebe osvetljuje in bodri.
Roki smeha in joka sta sklenjeni
in vlečeta druga drugo...
k sebi- k meni.
Vse kar mi je tuje poznam
in hitim v deželo Tam,
kjer se trije služabniki
Časa nikoli ne srečajo...
Neznosno so si tuji- daleč.
Izdajalci, revolucionarji, puntarji,
metafizični krojači, ki krojijo neizrekljivo
ne da bi kdaj začeli ali končali.
A začel sem in kočujem jaz. Komentiraj pesem na forumu.
(12 komentarjev) |
