Od Daimon
|
Med razbitinami tisočerih ogledal... niti neba ni, ne sonca, niti zemlje. Samo ta samota, vse sama osama(omama), samost med razkropljenimi jazi- mali edini svet in hkrati vsa vesolja, brez vsakršnih zvezd, kajti sem utrinek, ki samega sebe osvetljuje in bodri.
Roki smeha in joka sta sklenjeni in vlečeta druga drugo... k sebi- k meni. Vse kar mi je tuje poznam in hitim v deželo Tam, kjer se trije služabniki Časa nikoli ne srečajo... Neznosno so si tuji- daleč. Izdajalci, revolucionarji, puntarji, metafizični krojači, ki krojijo neizrekljivo ne da bi kdaj začeli ali končali. A začel sem in kočujem jaz. Komentiraj pesem na forumu. (12 komentarjev) |