Napisal/a Odštekana, v torek, 10. jan. 06 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Primeš kitaro, don Juan. Igraš prelepo melodijo, to je najin dan. (In) Vsi ostrmijo.
Struno vzameš kot porcelan. Nežno ravnaš z njo, kot s punčko,
punčico svojega srca, očesa. Oči so nasadi čokolade, ne obstajajo, a so vendar tako resnični, da se na soncu z njimi topim.
Ljubkuješ jo, me gledaš - drhtim. Rajske strune tvojih prstov v nebesa, sanjam krila. Pobegniva!
Bodi moj, dragi! don Juan, igraj pozabljenja melodijo ker samo ob tebi pozabim agonijo. Igraj zdaj zame, don Juan, želim leteti in pozabiti. Ponudi mi biti tvoj porcelan, don Juan.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|