|
Od Kvazimodo
|
|
Zemlja joče.
Veter tuli.
Vse smo bliže
sodni uri.
Zadnje jutro
se rojeva,
med oblaki
luknja zeva.
Tam kjer sonce
mora biti,
smrt nevidne
plete niti.
Črne krste
v strogem redu
plavajo po
sivem nebu. Vmes pa križi,
kot kometi
ven iz luknje
jejo dreti.
Padajo na
ceste, mesta,
v dolgem loku
brez števila, kakor da jih
vodi sila,
gromozanska,
nepojmljiva.
Zemlja cvre se
v groznem kotlu,
vsa obdana
z vročo paro. Nič od nje
ne bo ostalo! Tam na robu
mlečne ceste
Mars ostal je
brez neveste.
Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev) |
