Od Kvazimodo
|
Zemlja joče. Veter tuli. Vse smo bliže sodni uri. Zadnje jutro se rojeva, med oblaki luknja zeva.
Tam kjer sonce mora biti, smrt nevidne plete niti. Črne krste v strogem redu plavajo po sivem nebu. Vmes pa križi, kot kometi ven iz luknje jejo dreti. Padajo na ceste, mesta, v dolgem loku brez števila, kakor da jih vodi sila, gromozanska, nepojmljiva. Zemlja cvre se v groznem kotlu, vsa obdana z vročo paro. Nič od nje ne bo ostalo! Tam na robu mlečne ceste Mars ostal je brez neveste.
Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |